euportal twitter euportal facebook

Arbitražni sporazum Slovenija / Hrvaška – kako naprej? Poudarki iz intervjuja s Thomasom Bicklom, raziskovalcem na Univerzi Duisburg-Essen.

26.10. 2018 – Intervju

Problem
Thomas Bickl: “Arbitražna odločba je zavezujoča rešitev dvostranskega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. Za začetek, sporazum nima nič skupnega z EU. Vendar sta obe državi članici EU in vsaka članica EU ima pravice in obveznosti.
Tukaj pa se vključi EU.
Slovenija trdi, da ji Hrvaška preprečuje dostop do odprtega morja za ribolovne namene in da Zagreb  preprečuje Ljubljani, da na svojem ozemlju izvaja nadzorne funkcije v namene ribištva, to je v Piranskem zalivu in na odprtem morju glede na razmejitev v arbitražni odločbi. ”

Dejavnost Evropske komisije
Thomas Bickl: “Evropska komisija se je do sredine marca 2018 zelo aktivno ukvarjala s tiho diplomacijo, da bi se obe strani dogovorili o dvostranskem sporazumu. V nekem trenutku pa sta strani potrebovali neformalni predlog, toda Juncker ga na koncu premieroma Cerarju in Plenkoviću ni predlagal.
Evropska komisija zaenkrat ne more veliko narediti. V trimesečnem roku mnenja o kršitvi člena 259 in slovenski pritožbi niso izdali.
Če bi Komisija izdala mnenje v korist slovenske trditve, bi to vsi videli kot podporo Sloveniji, v bistvu pa gre za dvostransko vprašanje med dvema državama članicama EU. Pravno ima Slovenija trdne argumente, vendar pa je stališče Komisije, da želi ostati nevtralna. Sodišče Evropske unije bo v vsakem primeru podalo razsodbo. Poleg tega se lahko Komisija še vedno odloči, da bo predložila mnenje med postopkom na Sodišču Evropske unije (CJEU). Kakršna koli institucija EU [črtano], pa tudi vsaka država članica EU, Italija, Avstrija, Romunija, Švedska, načeloma kdorkoli, lahko poda mnenje. Prav tako ne smemo pozabiti, da lahko Slovenija, če pride do  dvostranskega sporazuma, umakne tožbo. Morda je tudi to vzrok, zakaj je Komisija želela in želi ohraniti svojo vlogo potencialnega mediatorja.
Komisijo je slovenska vlada  in tudi nekaj slovenskih evropskih poslancev iz različnih političnih skupin kritiziralo, ker ni zavzela jasnega stališča o kršitvi zakonodaje v EU. Mislim, da je Komisija vedela, da bo slovenska vlada vložila tožbo pred Sodiščem Evropske unije . ”

Nacionalno stališče in slovenski poslanci
Thomas Bickl:« Bilo je dobro, da je vlada, ki je odstopila, po junijskih splošnih volitvah z voditelji političnih skupin v državnem zboru ponovno preverila, ali še vedno obstaja močna podpora za to potezo«.[1]
Thomas Bickl: “V tej tožbi ima Slovenija močne pravne argumente. In težko si je predstavljati, kako bi se Hrvaška lahko pridružila schengenskemu sporazumu brez izvajanja arbitražne odločbe na meji s Slovenijo, ki je že članica schengenskega območja. Poleg tega obstaja še nekaj drugih vprašanj na meji z drugimi sosedami. [črtano]. ”

Kako naprej?
Thomas Bickl: Arbitražna odločba ni mrtva. Je živa in zavezujoča pravna rešitev vprašanja meje. Problem z odločbami v arbitraži med državama je, da niso izvršljive. Vendar pa so v zvezi s pravnim redom EU posredno izvršljive. V zadevi Hrvaška-Slovenija gre za uporabo zakonodaje EU na ozemlju države članice. Sodbe CJEU pa nobena država članica EU ne more zaobiti. Pravno in politično to ni mogoče. Tako bo bistvo arbitražnega postopka udejanjeno.
Arbitraža ima zelo pomembno vlogo tudi pri drugih dvostranskih ozemeljskih sporih drugod v državah naslednicah Jugoslavije, če pogledate na kopensko mejo med Hrvaško in Srbijo na Donavi ali normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, zlasti pereče vprašanje priznanja Kosova. Vendar moramo arbitražo narediti bolj učinkovito. Mislim, da je lekcija, pridobljena iz slovenskega zgleda, ta, da je nezakonito komuniciranje s člani arbitražnega sodišča nesprejemljivo. Nobena država si tega politično ne more več privoščiti. In vemo, da ima vsaka država drugačno sredstvo za nadzor nad tem, ali takšno komuniciranje dejansko poteka.
Arbitražna odločba, to je sklep sodišča z dne 29. junija 2017, je uravnotežena. Zagotovila je povezavo med Slovenijo in odprtim morjem na Jadranu. To je bil del mandata sodišča, tj. arbitražnega sporazuma, podpisanega med obema stranema novembra 2009, kjer so bile za poravnavo dostopa do odprtih morij  in morske meje uporabljena ne le strogo zakonska, temveč tudi bolj politična merila, kot so dobri sosedski odnosi. Ta mandat je vključeval tudi poravnavo kopenske meje. Zato je bilo sodišče zavezano z mednarodnim pravom in se je moralo omejiti na to, katera država bi lahko dokazala dejanski nadzor ozemlja ali predložila katastrske dokaze. Zanimivo je, da je sodišče ta koncept uporabilo tudi v Piranskem zalivu, zato je šlo za delitev 80-20, saj je zaliv pretežno, čeprav ne v celoti, do leta 1991 nadzorovala in za ribolov uporabljala Slovenija.”


[1] Franc Bogovič (EPP/SLS) je podpisal  pismo predsedniku Junckerju o arbitraži in ocenil, da je to trenutno najboljša možnost za dosego sporazuma. Pismo, katerega pobudnik je bil Igor Šoltes, sta podpisala  še Tanja Fajon (S&D/SD) in Ivo Vajgl. Poslanci Peterle, Zver, Šulin in Tomc pisma niso podpisali (MMC 27.9.2018). Romana Tomc  je poudarila, da je treba kljub vsem napakam in škodi, storjeni v Sloveniji, spoštovati arbitražni sporazum (s pravnega vidika). Milan Zver pa meni, da je sporazum mogoče doseči le z dialogom.

Vir: Euportal

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>